Čez nekaj časa priskače, ki je vtem letela sama po gozdu in vrtu, sede poleg mene na klop, zdahne, nasloni glavico na moja kolena, pogleda me še enkrat s trudnim očesom in zamiži. Sladko počivaj, blaženo dete! Vsemogočni naj ti ohrani čelo vedno jasno, kakor je zdaj, in veselo čisto srce!