Žvenketanje mečev in umirajočih stok ne budi več, kakor nekdaj, nesmrtnih pesmi, katerim se še čudi današnji rod. Brezsrčnim zatiralcem narodov, ki so gazili po človeški krvi, razbojnikom, ki so prežali iz skalnih gradov na mirne, neskrbne popotnike, ne prede več poezija okrog glav »svetle glorije«. Ali kje so naše prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale prednike naše v žalosti in veselju od zibeli do groba?