A ko prideta do samotnega nočnega gozda, skozi katerega ti je iti ustavi se plaho, gleda nekaj časa, morda celo z mokrim očesom za tabo, potem se vrne zopet nazaj k veselim ljudem! O da bi našel samo eno zvesto srce, da bi mogel nanj položiti trudno glavo in reči: Tu je moj dom, moja last, kdo me prežene od tod? Srce, katero bi umelo tvoje bolečine, kateremu bi mogel tožiti vse, kar te teží, kakor toži otrok svoji materi!