Dokler te vodi pot po cvetočih travnikih, bo ti prijetna, kratkočasna tovarišica; s sladko govorico ti bo krajšala pot; zdaj in zdaj ti tudi z mehko ročico obriše gorki pot z obraza. A ko prideta do samotnega nočnega gozda, skozi katerega ti je iti ustavi se plaho, gleda nekaj časa, morda celo z mokrim očesom za tabo, potem se vrne zopet nazaj k veselim ljudem! O da bi našel samo eno zvesto srce, da bi mogel nanj položiti trudno glavo in reči: Tu je moj dom, moja last, kdo me prežene od tod?