O, kaj je vse tisto naše tako slavljeno moštvo, tisto junaštvo, s katerim se tolikanj ponašamo! Pride ti slaba, šibka stvar z otroškim obličjem, z nasmehom na ustih, s solzami v očeh; pomigne ti z belo ročico in ‒ pozabljeni so vsi tvoji sklepi in nameni; za njo greš brez volje, skoraj brez zavesti! Videl sem jo; na njenih prsih sem slonel; na njenih ustih so gorela moja usta ‒ enkrat samo; nikdar več potem!