Ako ona koga rada ima, pravi ‒ hoče vedno biti pri njem. Moral sem ji obljubiti, da ti bom pisal, da prideš semkaj; rada te bo imela, pravi, kakor mene; ne ‒ mene vendar še malo rajši ‒ in skrbela bode že, da ti ne bo dolgčas! Ko nekoč najde mojega na mizi, odpre ga, nabere ustece, kakor bi hotela žvižgati, ter začne polagoma, strahoma: »Strune, milo se glasite« ... pa kakor bi se bila spekla, hitro odjenja ‒ pogleda me, in ko vidi, da se na smeh držim, vpraša malo razžaljena, ali je to laško ali angleško ali latinsko ali kaj, ker nič ne umé?