Dobrovoljni pomagači, bosopeti paglavci, nabijali so mu v potu svojega obraza debele železne možnarje, sam pa jih je zažigal z dolgim drogom, ki je imel tlečo gobo na koncu. Kolikorkrat so gori v gradu zažvenketali polni kozarci in so se začuli veseli glasovi, zagrmeli so vselej možnarji in tako raznašali veselje po tihi dolinici. Ko je bila družba v gradu ravno najveselejša, stopi strežaj za ženina, ki je sedel srečen poleg cvetoče neveste, ter mu pošepeta na uho, da je vné mož, ki hoče govoriti z njim.