Pri teh besedah, ki jih je govorila stara žena s sladkim, pojemajočim glasom, imela je oči uprte v sonce, ki je ravno zahajalo. Še enkrat zabliskne, potem pa se skrije za goro ‒ tako tudi nji še enkrat zažaré očí, potem pa ugasnejo na večne čase. Tako je sedela, s hrbtom na drevo naslonjena, roke imajoč skrižane na kolenih kakor kamnena podoba.