Le sem ter tja sem srečavala kakega vaščana, tako da se nisem čutila čisto same ‒ in pa ‒ nekaj časa že sem vidévala po tistem potu sprehajati se mladega tujca. Ali je bil lep ‒ tega ti pač ne morem povedati; toliko pa vem, da je imel nekaj posebnega, nepopisnega, da ga ni lahko pozabil, kdor ga je kdaj videl. Hodil je po navadi roke križem na hrbtu držeč, oči v tla upirajoč.