Iz gozda me je pozdravljalo večerno ptičje petje, na oni strani pa je bilo lepo gledati, kako so se med zelenimi trtami gibale bele podobe pridnih delavcev. Le sem ter tja sem srečavala kakega vaščana, tako da se nisem čutila čisto same ‒ in pa ‒ nekaj časa že sem vidévala po tistem potu sprehajati se mladega tujca. Ali je bil lep ‒ tega ti pač ne morem povedati; toliko pa vem, da je imel nekaj posebnega, nepopisnega, da ga ni lahko pozabil, kdor ga je kdaj videl.