Če ni bila tu ali pa v svojem hramu, sedela je po navadi ob lepem vremenu pred hišo pod starim košatim orehom na nizkem stolčku, s hrbtom na pol naslonjena na orehovo deblo. Velikokrat ji je ležala na kolenih knjiga, že silno zamazana, katero je bolj pregledovala nego brala, kakor bi jo že na pamet znala. Če je kdo radovedno pogledal ji čez ramo v knjigo, da bi videl, kaj vedno pregleduje, videl je sicer znane črke, a če je hotel izgovarjati besede, bile so mu tuje in čisto nerazumne.