Imela je pri sosedu majhno sobico, napolnjeno, kakor se je videlo skozi malo okence, s čudno navlako, z rečmi, kakršne se niso videle daleč okrog v tem kraju. Nikoli ni stopil nihče v njeno skrivnostno temno svetišče; pospravljala si je sama in vedno je skrbno zapirala vrata za seboj. Če so si še toliko prizadevali radovidni otroci, niso mogli dosti videti skozi okence, kjer je bilo polno mnogovrstnih cvetic!