Ali ni bila izmed tistih ženskih narav, ki ljubijo z divjo, silno strastjo, ki mislijo, da morajo dobiti v last, po čemer jim hrepeni srce; ki skušajo zdaj s prošnjami in solzami, zdaj z očitanjem in groženjem pridobiti si zopet in držati srce, ki se jim odvrača; ki rajši pogubé svojega ljubega, nego da bi živele brez njega, govoreč: Ker nisem srečna jaz pa še ti ne bodi; če te ne bom imela jaz pa te tudi druga nobena ne bo! ‒ ni ljubila manj goreče, ali njena ljubezen je bila krotka, mirna. Sreča ljubljenega moža je nji bila nad vse; rada ji je darovala svojo srečo, svoj mir, svoje življenje, misleč: Ker ne moreva biti srečna oba, naj bo srečen vsaj on.