Pri prelazu, kjer je konec gozda in se začenjajo vrtje z gredicami in sadnim drevjem, čaka jo že zvesti hišni čuvaj, stari Sultan. Ko se prikaže iz gozda, kakor blisk plane kvišku in jo pozdravlja z veselim lajanjem (ki je bilo pa bolj podobno tuljenju) in neumnim skakanjem. Ali danes nima mlada gospodinja očesa za njegovo okorno dobrikanje in prilizovanje in skoraj nejevoljno se ga brani, ko se spenja po nji.