Še enkrat ljubezen piti iz očí, iz ust mi daj; daj v slovó se poljubiti, Bog ve, bom te še kedaj! Komaj je bil umolknil zadnji glas te pesmi in že je slonela na prsih ljubljenemu mladeniču; uživala je še enkrat eno tistih trenutij, ko se strne človeku čas in večnost, duša in telo; ko se mu zlijó življenja sovražni glasovi v mehko, sladko harmonijo; eno tistih trenutij, ki se prikažejo in zopet izginejo človeku v življenju kakor nočnemu potniku žareč meteor na temnem nebesu s svetim potom za seboj! Pustimo jo, naj uživa kratko srečo; naj pije iz tega blaženega trenutja moči, da ne omaga v bridkem trpljenju, katerega jo čaka obila mera.