In še huje joka in zdihuje, še obilneje ji lijó solze iz oči. Čez nekaj časa, ko so ji solze nekoliko polajšale in ohladile srčno bolečino, naglo vstane, obriše z belo ruto oči in obraz ter se napoti zopet proti domu. Pri prelazu, kjer je konec gozda in se začenjajo vrtje z gredicami in sadnim drevjem, čaka jo že zvesti hišni čuvaj, stari Sultan.