Le nocoj še, luna mila, razsvetljuj mi pot temnó; z ljubo bova se ločila, grem od nje jemat slovo. Daleč pojdem v kraje tuje, znance pustil bom in dom; srce mi po nji žaluje, drugo že pozabil bom. Če se joka, naj se joka, meni tudi je hudo; ko v bridkosti srce poka solze naj sladé slovo!