Ko sloni tako v žalostne misli utopljena, začuje se iz loga prijeten moški glas, ki poje:
Le nocoj še, luna mila, razsvetljuj mi pot temnó; z ljubo bova se ločila, grem od nje jemat slovo. Daleč pojdem v kraje tuje, znance pustil bom in dom; srce mi po nji žaluje, drugo že pozabil bom.