Po jasnem nebu so bili raztreseni kakor jagnjeta po travniku drobni beli oblački, med katerimi je plavala polna luna, zdaj se skrivaje zanje, zdaj se zopet kazaje med njimi. Bila je ena tistih nepopisnih noči, ki imajo toliko moč do človeške domišljave, do človeškega srca. Ko zreš v to temnomodro nebo, po katerem plava čreda oblakov tiho, mirno dalje dalje, vname se ti v prsih neizrečeno hrepene nje; dvigniti bi se hotel v jasno višavo ter plavati z oblaki dalje dalje, kam ‒ sam ne veš!