Na dvorišču stoji častitljiva grajska kočija, ki jo mali hlapec drgne in pere v potu svojega obraza. Peščica bosih vaških paglavcev stoji na strani in zevaje v svetem strahu gleda imenitno opravilo z lepim gosposkim vozom, na katerem se jim zdi vse čisto zlato, ker se tako lepo rumeno leskeče. V konjskem hlevu drgne in snaži v tem času sam kočijaž lepo konjsko opravo, da mu ne bo delala sramote, ko bo podil jutri po mestnem tlaku tako, da bo vse gledalo za njim.