Dolgo se je že pripravljalo vse za ta imenitni dogodek; ves mesec je že zbadala igla v hiši, vendar ni še mnoga reč gotova in sonce zadnjega dne je že komaj še za moža visoko. Na dvorišču stoji častitljiva grajska kočija, ki jo mali hlapec drgne in pere v potu svojega obraza. Peščica bosih vaških paglavcev stoji na strani in zevaje v svetem strahu gleda imenitno opravilo z lepim gosposkim vozom, na katerem se jim zdi vse čisto zlato, ker se tako lepo rumeno leskeče.