Ti ga ne znaš, in srečna si, da ga ne znaš tako imenovanega omikanega, gosposkega sveta, njegove notranje puhlosti in praznote, njegove hinavščine in sleparstva, ki toliko obeta, a ničesar ne spolnjuje. V njegovem hrupu in šumu, svitu in blisku, ki je toliko za uho in oko, a nič za srce ‒ verúj mi, tu sem se tebe spominjal, s srčnim veseljem, sladkim hrepenenjem, kakor pobožne, sladko dišeče vijolice med koprivami in drugim plevelom; ravno takrat sem te šele prav pogrešal, hrepenel sem po tebi in le tem bolj sem te ljubil.« »Dorko, ti imaš dobro srce in govoriti znaš tako lepo, lako sladko, da bi te kar zmerom gledala in poslušala.