Saj ji ni moči brati, vedno ji uhajajo pogledi tja, kamor jo vleče srce, tja do belega gradiča, ki z zelenega griča gleda tako prijazno po tihi dolinici! ‒ Tako zamišljena deklica ne čuti, da se ji bliža mladenič v navadni lovski obleki. Ko je že blizu nje, pozdravi jo: »Dober dan,!« se prestraši pri teh besedah in s slabim glasom, da se komaj sliši, odgovori: »Bog ga daj,!«