zapre knjigo, nasloni se nazaj na drevo, položi križem roke in mimo sedi. Saj ji ni moči brati, vedno ji uhajajo pogledi tja, kamor jo vleče srce, tja do belega gradiča, ki z zelenega griča gleda tako prijazno po tihi dolinici! ‒ Tako zamišljena deklica ne čuti, da se ji bliža mladenič v navadni lovski obleki.