Zdaj jo je po več časa skrivaj ogledoval od strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo zopet polniti in rdeti upalo bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj otemnelemu očesu, naravna živost in gibčnost vsemu njenemu životu: zdaj ko je bila kakor vrtnica, ki se razcvita v prvem poletju in jutranje kapljica trepeče na nji v žarku zgodnjega sonca; ko jo je zdaj ogledoval in ogledoval, ko je videl te oči, to hojo, to gibanje, zamislil se mu je duh v pretekle čase. Kakor luna izza mu je vzhajati podoba, bolj in bolj jasna, nekdaj tako ljubljena, potem tako sovražna podoba!