Zamišljen, s povešeno glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu, po vrtu, po hosti; časi je celo sam s sabo glasno govoril. Zdaj je sedel po več časa na klopi pod hrastom ter je zdaj v tla upiral oči, zdaj nepremično zrl tja po dolini; slednjič je kakor srdit planil kvišku ter stresnil glavo, kakor da bi se hotel siloma iznebiti neprijetne misli, ki mu je rojila po glavi. Z je bil zdaj nenavadno prijazen; čudno mehak, ginjen je bil njegov glas, ko je govoril z njo; potem je bil zopet - ne vedi zakaj - odljuden, trd, skoraj osoren z njo.