Prej je bil vedno enake volje, ne žalosten ne vesel, tih, miren, malo prijazen, a navadno tudi ne preosoren; zdaj je bilo vse njegovo vedenje nekako nemirno, strastno, skoraj razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne tista skrivnostna opravila v onem hramu, kamor ni smela živa duša. Zamišljen, s povešeno glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu, po vrtu, po hosti; časi je celo sam s sabo glasno govoril.