Tu ob jarku je, zlasti proti večeru, po več časa sedevala na vzvišenem mestu ter zamišljena zrla dol v peneče, šumeče valove. Tako dobro ji je tu déla samota in tihota, čuti ni bilo glasu razen prijetno šumečega potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše misli po mladi duši. In te misli so se ji zdaj pa zdaj združile in zložile v prosto pesem, ki si je sama iz sebe rodila svojo melodijo.