Pesmi svoje poj po deželi ljudem; ali časi se tudi spomni ubogega starega moža, ki samotari tam v odljudnem Skalnem gradu, ki nima žive duše na svetu, da bi ga rada imela, ljube roke, da bi mu, kadar pride čas, zatisnila trudne oči. Spomni se časi, da bi tudi on rad slišal tvoje pesmi; bile bi mu tolažba na stare dni, on je tako potreben tolažbe!«
Mož ni mogel dalje govoriti; obrne se v stran, rosne so mu bile oči, ki niso že tako dolgo vedele, kaj so blagodejne solze.