Solze so ji kapale na šivanje. In hčerka se približa jokajoči materi, podaja ji košček suhega kruha, ki ga je prihranila, ter prosi jo, naj jé, ona ni lačna, lahko gre spat brez večerje. In ko se mati nato še huje zjoka, začne jo tolažiti, naj se ne joka; čaka naj malo, kadar bode ona nekoliko večja, pojde v službo, pridno bo delala in prislužila toliko, da jima bode obema vsega dovolj.