Ali nadvse lepe so bile njene velike črne oči, ki so se ji tako skrivnostno žarile izpod temnih obrvi z dolgimi vejicami; te vejice so se ji čudno lesketale kakor bilke v jutranji rosi. Z veseljem je gledalo lepo deklico vse občinstvo; ali to veselje ni bilo pravo, čisto veselje; mnogim gledalcem se je milo storilo o njenem pogledu; deklica ni bila vesela, otožna je bila videti, tako otožna!
Ko je tako stala nekoliko časa, stopi k nji poveljnik ter ji reče, kolikor mu je bilo moči, z mehkim, prijaznim glasom: