Svetá se je bilo sešlo zlasti na večer toliko, da se je vse trlo. Potrebnik, pošteni deželske gosposke, kateremu je bila izročena skrb za red po sejmu, ni sam vedel, kam bi se dejal; povsod ga je bilo treba, in povsod človek vendar ne more biti. Zalesje, kjer je vendar vedel za vsako hišno številko, da bi jo lahko našel z zavezanimi očmi, kjer je poznal po imenu, po samem glasu vsakega človeka, ni se mu še nikoli zdelo tako neizmerno dolgo in široko; zdaj je bilo slišati hrup na tem koncu vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem; ni čudo, da je bil stari mož skoraj iz uma: on sam je bil za vse odgovoren.