Na dvorišču pred Somrakovo hišo, pod staro košato hruško se je trudil, primerjal in zbijal potrto zibel, pa je gledal, ugibal in pomagal, kolikor je vedel in znal.
»Veš kaj,,« reče tehtno in resno gospodarju, izpustivši črvivo desko iz roke, »to ne bo nič; nove bo treba, nove,!«
»Za sedaj menda bo vendar še kako, saj upam, da je zdaj zadnjikrat.«