»Vse, kar je res,« spregovori gospod Mirodolski, »vse, kar je res, gospa, pevce imate izurjene in lepo ubrane, tudi naši niso boljši; in vendar si domišljujem, da slujejo nekoliko po vsem Tihem dolu, kar ni najmanj moj ponos.«
»Morebiti je pa nekoliko vaših vmes; po pravici moram reči, da moje uho ne loči ptičjega petja; meni se glasi vse enako.« »Že mogoče, že mogoče!