Zamaknjena je poslušala vesela družba in za nekoliko časa je umolknila prijazna govo rica, ki se je prej skoraj tako veselo glasila kakor ptičje petje po vrtu. »Vse, kar je res,« spregovori gospod Mirodolski, »vse, kar je res, gospa, pevce imate izurjene in lepo ubrane, tudi naši niso boljši; in vendar si domišljujem, da slujejo nekoliko po vsem Tihem dolu, kar ni najmanj moj ponos.«
»Morebiti je pa nekoliko vaših vmes; po pravici moram reči, da moje uho ne loči ptičjega petja; meni se glasi vse enako.«