‒ O to ni mogoče, ni mogoče, da bi me bil zapustil; v njegovi starosti se človek več ne spreobrne, gospod! Kaka nesreča ga je zadela; oslabel je na poti, star je že, kratke sape je, gospod; jelite, da je mogoče; kdo ve, kje leži za kakim grmom, in jaz mu ne pridem na pomoč! O Brutus, Brutus, dragi moj Brutus!«