Rekel mi je ‒ in kako bi pošten človek ne bil njegove misli ‒ da prava, resnična, globoka ljubezen do domovine ne ropoče in ne kriči pri vsaki priložnosti, da jo čuje svet in slavi. Taka ljubezen, tako navdušenje je kakor plamen, ki ga daje zažgana kopica slame; res mahoma se dvigne visoko, da se nebo žari, da si otroci oči pokrivajo poleg nje ter od veselja vriskajo, da imajo tako velik ogenj! Nekoliko trenutij ‒ plamen je ugasnil, ostal je kupček pepela, žerjavice ne toliko, da bi se hruška spekla; žalostni stoje otroci, drugega ne, kakor da jih nekoliko časa oči skelé.