Ime njegovo se ni imenovalo po taborih, čitalnicah in časnikih, celo med našimi pesniki se pogreša; kjer se je govorilo za domovino, kričalo in pilo, njega ni bilo ne čuti ne videti. Rekel mi je ‒ in kako bi pošten človek ne bil njegove misli ‒ da prava, resnična, globoka ljubezen do domovine ne ropoče in ne kriči pri vsaki priložnosti, da jo čuje svet in slavi. Taka ljubezen, tako navdušenje je kakor plamen, ki ga daje zažgana kopica slame; res mahoma se dvigne visoko, da se nebo žari, da si otroci oči pokrivajo poleg nje ter od veselja vriskajo, da imajo tako velik ogenj!