Vsak ob svojem času, tako je prav, zlasti v učiteljskem stanu. Žalostno je videti moža, ki se ubija in trudi ‒ se ve, da ne iz veselja do dela, ubija se in trudi, da doseže nekoliko več pokojnine; morebiti tudi srebrni križec ‒ žalostno je, pravim, videti moža, katerega zapušča dušna in telesna moč, vendar se sili spolnjevati težke svoje dolžnosti, učiti, zrejati mladino, katera se slednjič igra z njim kakor veter s šibkim. Tega nisem hotel čakati jaz, zato me vidite tukaj, gospod sosed, v neslavnem pokoju!«