Imel je gospod Mirodolski, kar smo morebiti pozabili povedati v začetku povesti, goste, dolge bele lase, ki so bili v nekakem čudnem, a nikakor neprijetnem nasprotju z njegovim polnim, zdravordečim, sedaj krepko ogorelim obličjem, z jasnim, bistrim očesom, ki mu je tako pogumno in vendar tako prijazno gledalo izpod temnih obrvi. Ničemurnost, najsmešnejša moška slabost, ni bila slabost gospoda Mirodolskega, vendar ne dal bi si bil rad odrezati ali tudi samo prirezati častitih belih las, brez katerih si je bilo tudi težko misliti moža, kakor leva brez veličastne grive. Tudi ni imel navade pokrivati si glavé; gologlav je hodil po vrtu v mrazu in vročini.