Prihajajo mu težka trenutja, bliža se mu skrb, temni se mu čelo, upada mu srce ‒ ljub pogled iz njenih oči, prijazna beseda iz njenih ust, in sončni razvedri mu čelo in mir se mu usede v srce. Oj blago bitje, ki, znebivši se zemeljske teže, breztelesno bivaš zdaj v večnomirnih prostorih, zvesta družica moja, ako čuješ moje besede, ti, srčno! Moj mir si bila ti, moja tolažba, moja sreča.