Jaz imam z vsem potrpljenje, z vsako človeško slabostjo, z neumnostjo, celo s hudobijo, a zoprna, neskončno zoprna mi je ‒ podlost in otroka njena: laž in hinavstvo! Koliko sem si že prizadejal, ne da bi se sprijaznil z njimi, to je nemogoče, da bi imel samo človeško potrpljenje z njimi ‒ vse zastonj, ta slabost pojde v jamo z menoj.« Po zadnjih besedah, katere je blagodušni gospod Mirodolski z nekako nenavadno živahnostjo, z nekako sveto jezo govoril, potihne nekoliko časa: videti mu je bilo, da so mu obudile neprijeten spomin; potem govori dalje z navadnim glasom: