Po kratkem molčanju povzame zopet besedo: »Tu sedite in čakate mirno; uboga hči pa morebiti daleč od tod sama, zapuščena žaluje, hrepeni in koprni po očetovi hiši, v katero vrniti se nima poguma; kdo vam je porok, da se vas ne boji, ker vidi, da ste jo zavrgli; saj niste storili stopinje za njo! Kdo vam je porok, da ni sirota v potrebi, zapuščena, brez usmiljene roke, ki bi ji podajala vsakdanjega kruha? Ali ste že kdaj mislili to?