O vi ste dober, usmiljen mož; ako pride ‒ mudi se ne, vi lahko čakate‒ ako pride kdaj skesana, potrta, uničena in pade pred vas, da udari s čelom ob tla ‒ veleli bi ji morebiti, o gotovo, saj ste dober mož, veleli bi ji, da naj vstane, morda bi ji celo pomagali; dovolili bi ji blagodušno, da sme ostati pod vašo streho ‒ če bo pridna; hrano bi imela pri vas, četudi ne pri vaši mizi. Blago potrpljenje bi imeli z njo, s časom bi vam smela streči in naposled ‒ očetova milost nima mej ‒ naposled bi spregovorili celo prijazno besedo z njo!« Z ostrim, očitajočim glasom je Záboj govoril te besede.