Pri teh besedah potihne mož, pokrije si obraz z obema rokama; dolgo časa sloni zamišljen, potem si obriše rosne oči in govori dalje: »O mladi prijatelj moj, ne čudi se, da me je za trenutje premagal spomin; ne čudi se, da bodem govoril s teboj, kakor nisem še nikoli govoril ne s teboj ne z drugim nikomer. Tako mehko, tako polno mi je srce, da si duška želé preobili čuti. Poznal si mojo ženo,, gledal si tolikokrat prijazno njeno obličje, čul si njen mili glas, v spominu ti je vse njeno blago bitje; vendar kar si videl, videl si samo z otroškim očesom.