Ti ne bodeš hčerki moji, svoji ženi, svojeglaven gospod; slepe pokorščine ne bodeš zahteval, kakor se zahteva od brezumne živali; družica ti bode in pomočnica v življenju.
Srečen bode vajin zakon, kolikor mora soditi človeška kratkovidnost; srečen naj bode, kakor je bil moj.« Pri teh besedah potihne mož, pokrije si obraz z obema rokama; dolgo časa sloni zamišljen, potem si obriše rosne oči in govori dalje: »O mladi prijatelj moj, ne čudi se, da me je za trenutje premagal spomin; ne čudi se, da bodem govoril s teboj, kakor nisem še nikoli govoril ne s teboj ne z drugim nikomer.