‒ Ko sta sedela zopet sama, je bila šla po hišnih opravkih, potegne si gospod Mirodolski z roko po čelu in reče svojemu gostu: »Razveselil si me, prijatelj, da si se spomnil svojega starega znanca in prišel v njegovo hišo praznovat božični večer; boli me samo, da bodeš moral biti z malim zadovoljen; naj ti ne bode žal daljne poti do naše hiše, dasi ne bodeš našel v nji toliko veselja, kolikor si se ga morebiti nadejal in kolikor bi ti ga želel iz srca. Ali pustimo neprijetne spomine in bodimo srečni in veseli, kolikor nam moči.«