»Vidiš, Bredka,« povzame starka besedo, ko ji ni bila ničesar odgovorila, »vse tako lepo rodi pri ti hiši kakor nikjer drugje, in vendar človek ne more imeti pravega veselja.« Pri teh besedah vrže osnaženo repo, ki je bila zares lepa in debela kakor otroška glava, skoraj nekoliko hudovoljna na kup, tako da se daleč v stran zatrkali. »Gospod hodijo pobiti in potrti, človek ne dobi prijaznega pogleda, dobre besede, naj si prizadene, kolikor hoče.