Ali ko je bil Záboj odšel v očetovo hišo, ni se mogla držati, silna moč jo je vlekla proti izgubljenemu domu, da bi, ker vanj ne sme, vsaj skozi ograjo zagledala ga, da bi videla, ako mogoče, očetovo, sestrino obličje. Bliža se vrtu, skrije se za visoko seč, glavo stisne k nji, s hrepenečim očesom predira goščo. Zagleda očeta, vidi mu obličje, žalostno obličje, čuje glas njegov, o kako bode govoril oče, srce ji utriplje, zdaj se sodi njena sodba!