Oko, ki se mu je nekdaj tako srepó bliskalo izpod goste, temne obrvi, to oko je sedaj gledalo tako prijazno, kakor more gledati samo oko dobrega človeka; s tem očesom bi ne bil mogel strašiti najplašnejšega bosopetca na cesti. Glas, ki se mu je nekdaj tako trdo, tako nepriljudno zadiral, bil je sedaj gladek, mehak, dasi vedno še krepak; ta glas bi bil lahko utešil dete, ki se po materi joka. Te čudovite spremembe si mož pač sam ni bil v svesti; zato se je čudil gospodu Mirodolskemu, da ga tako gleda.